Sama pecepcija je dokaj kompleksen kognitivni proces. Če stvar zelo poenostavimo lahko rečemo, da objekti zaznave sami po sebi sploh ne obstajajo, temveč jim mi (na podlagi svojih predstav in občutkov) pripisujemo tak in drugačen pomen. Percepcija oz. zaznavanje vsakega izmed nas je povsem subjektivna, zato se kajpak razlikujemo med seboj in vsakdo ima svoje poglede na eno in isto stvar. Zato se procesu vsakdanje zaznave pravi relativna percepcija.

Obstaja pa tudi zaznavanje nečesa, ki ima to lastnost, da prav vsakemu posamezniku, ki “To” izkusi, pusti povsem enako izkušnjo, ne glede kdaj, kje in kako je “To” izkusil…

To je stanje zavesti, ki omogoča neposredno zavedanje bistva vsega, kar obstaja. V nasprotju z relativno percepcijo se pri doživljanju “tega”, objekt, proces zaznave in subjekt enostavno razblinijo. Ostane le “Tisto”.

Stanje Enosti lahko razmejimo tudi tako:

Obstaja več nivojev zavesti. To so relativna stanja in tista, ki to niso.
Relativna stanja so:
– spanec brez sanj,
– sanje (stihijske ali lucidne)
– budno stanje (to, v katerem smo sedaj).

Značilnost teh stanj je, da so minljiva in spremenljiva. Kar se rodi v teh stanjih, slej kot prej tudi umre, in izgine. Povprečen Zemljan se celo življenje vrti in omejuje samega sebe le na ta tri relativna stanja.

Obstajajo pa stanja zavesti, ki presegajo vsakdanja stanja. Skupni imenovalec prav vseh pa je nepopisen občutek sreče ter notranjega zadovoljstva in absolutna jasnost zavedanja Sebe.

Poleg naštetega je za ta stanja značilna še odsotnost referenčne točke, ki je vzrok za dvojnosti v umu. Objekt, proces zaznave ter subjekt, so v teh stanjih ENO. Ločenosti enostavno ni.

Je TO naša prava narava in naša duhovna dediščina?
No, tako vsaj pravijo Samorealizirani posamezniki (Ramana Maharshi, na primer) in to tudi poučuje moderna transpersonalna psiholgija. Resnico mora vsak spoznati sam, seveda.

Obstaja več nivojev stanja Enosti, poglejmo si najpreprostejšo razdelitev:

– LAYA SAMADHI:
to je stanje, v katerem je stanje Enosti prisotno v latentni (laya) oz. potencialni obliki. To stanje je dosegljivo vsakomur, tudi med gibanjem (Tai Chi, ples itd…) in zajema globoko sproščenost ter transu podobnemu stanju globoke meditacije. To stanje spremlja radost, globok mir in dobro počutje. Je značilno za alpha in tudi theta stanja možganskih valov.

– SAVIKALPA SAMADHI:
to je stanje popolne kvalitativne enosti z Absolutno resnico, ki je časovno omejeno (savi kalpa – časovno omejen). Traja lahko nekaj sekund, minut ali ur. Bistvena lastnost tega stanja zavesti je, da je seme uma (ahankara, lažni ego) še vedno prisoten in je med samadhijem le trenutno presežen ter po prenehanju tega stanja spet zaživi v svoji polni moči. Zato se temu stanju reče tudi »Bija samadhi« – stanje enosti z zametki uma.
Percepcija ločenost subjeka, procesa zaznave in objekta je nična. Zgodi se Enost.
Za doseganje tega stanja je potreben trud. To stanje zavesti je dosegljivo oz. se lahko doživi tudi s pomočjo theta meditacije.

– NIRVIKALPA SAMADHI:
to je stanje zavesti, ki je popolnoma transcedentalno trem relativnim stanjem zavesti (sanjanje, spanec brez sanj in budno stanje). V temu stanju zavesti je posameznik za relativni svet mrtev. Dihanje se ustavi, bitje srca prav tako, um je mrtev (ahankara, lažni ego je enkrat za vselej uničen; nirvi kalpa – časovno neomejen), čustveno in fizično telo je preseženo. Posameznik pa je v popolni in trajni kvalitativni enosti z Absolutno resnico, Bogom (če verjeme vanj). Razen svoje istovetnosti z Izvorom se ne zaveda ničesar drugega . Za zunanji, relativni svet izgleda, kot da je mrtev.
To stanje lahko traja le nekaj minut (gledano iz našega, relativnega vidika), ur, dni ali pa za vedno. To je osvoboditev od ujetosti v tri minljive svetove. Tudi za doseganje tega stanja je potreben trud.


– SAHAJA NIRVIKALPA SAMADHI:
ko in če se posameznik vrne iz stanja brez dihanja (nirvikalpa samadhi), se to stanje zavesti imenuje spontano in neprestano zavedanje svoje najgloblje kvalitativne istovetnosti z Bogom, Absolutno resnico (sahaja nirvikalpa samadhi). Ahankara oz. lažni ego je zgodovina. Na zunaj posameznik v temu stanju zavesti deluje kot vsak drug človek, a vseeno obstaja bistvena razlika: neprestano in popolnoma spontano se zaveda svoje globoke povezanosti in kvalitativne istovetnosti z Vseobsegajočo in Absolutni resnico in istočasno vseh treh relativnih teles in treh relativnih stanj zavesti. Ker je njegova zavest kvalitativno eno z Absolutno zavestjo, se lahko (če tako izbere) zaveda vsega, kar obstaja, kjerkoli, kadarkoli.

V tem stanju ni potreben nikakršen napor, da se posameznik zave svoje povezanosti z Njim/Njo, spontano je neprestano v stanju kvalitativne Enosti, zato je to najvišje stanje, ki je dosegljivo v človeškem telesu, razen stanj zavesti, v katerih je posameznik v direktnem osebnem odnosu z Izvorom, seveda.

Po popolni osvobojenosti od materije (po izkustvu Sahaja Nirbikalpa Samadhija) se šele začne pravo duhovno življenje, v enem od petih direktnih odnosov z Absolutom v Njegovi Osebni obliki. Več o tem lahko preberete v Bhakti Rasamrti Sinduh, Vedanta Sutri (komentar Baladeve) in besedilih izpod peresa Sanatana Gosvamija.

Za vse, ki imajo inspiracijo izkusiti naravno, temeljno naravo, onstran vseh identifikacij omenjenih zgoraj, se lahko podajo na pot Mahamudre…