INTEGRIRANJE IZKUŠNJE RAZSVETLJENJA V VSAKDANJE ŽIVLJENJE
(prevod predavanja C. Bernerja z nekaj dodatki Edmonda C.)
Po izkustvu Resnice se bo posameznik verjetno vprašal, kako naj v svojemu življenju uporabi to, kar je izkusil na Intenzivu Razsvetljenja. S tem je povezano veliko stvari, največji izziv pa je morda ta, da je izkušnjo težko vnesti v svojo vsakdanjost, ker samo izkustvo Absolutne Resnice posameznika praviloma distancira od življenja, kot ga pozna. Zato se je morda bolje vprašati, kako naj svoje življenje spremeni, da bo v skladu s tem, kar ve, da JE.
Precej očitno je lahko, da današnja družba in svet v katerem živimo skupaj z našimi telesi, emocionalno zmogljivostjo, raznimi maskami in intelektualnimi sposobnostmi, niso ravno v skladu z Absolutno Resnico. Kljub temu so nekateri šli naprej in imeli neposredno izkušnjo Resnice in sedaj so se znašli nazaj v relativnosti vsakdanjih izkušenj življenja, ki so v nasprotju s tem kar vedo, da je Res. Na tej točki imajo morda priložnost, da začnejo svoje življenje transformirati in živeti v harmoniji z Resnico. To je v bistvu lahko še težje, kakor pa je bilo priti do direktne izkušnje.
Pogostokrat ljudje mislijo, da je izkušnja Resnice dovolj: pridi do samadhija in to je to, po tem boš živel srečno do konca svojih dni. To je sicer teoretično možno, vendar pa, če je posameznikova izkušnja in odprtost oz. predanost nepopolna, ga bodo lahko navezanosti, želje in odgovornosti zaradi preostalega neznanja pritegnile nazaj v vsakdanje življenje, kot ga je izkušal prej. Postavljen bo lahko pred vprašanje, kako živeti bolj v skladu s tem, kar je izkusil. Na nek način je izkušnja razsvetljenja pravzaprav začetek, saj ima zdaj posameznik morda možnost, da dejansko zaživi svoje življenje bolj v skladu s tem, kar je izkusil kot Absolutno. Prej je bila to morda le ideja, abstraktna predstava, sedaj pa lahko ima za motivacijo in cilj svojo direktno izkušnjo.
Lahko se seveda posameznik zadovolji s subjektivnimi koristmi svoje neposredne izkušnje Resnice in je srečen že s tem. Lahko je srečen, da sedaj vsaj ve kdo živi življenje in da ga lahko živi iz sebe, namesto da živi iz neke relativne predstave o sebi oz. iz osebnosti. Lahko pristopi h katerikoli tehniki duhovnega razvoja in odlično napreduje, enostavno zato, ker sedaj za njegovimi odločitvami in napori stoji On. Sedaj se zaveda stvari, ki jih večina ljudi le bere ali pa posluša na predavanjih. Tudi njegova odprtost je sedaj lahko večja kot prej in je lahko bolj srečen in izpolnjen v svojem vsakdanjem življenju. Vendar te koristi ne izničijo dejstva, da je posameznik še vedno vpleten v um, v s travmami polno emocionalno telo, v relativno nezdravo fizično telo in da še vedno živi v neetični družbi. Lahko se mu zdi, da je dovolj, da se zaveda Resnice, vendar če se odloči, da svoje vedenje uporabi v vsakdanjem življenju, je to nekaj povsem drugega.
Če želite iti dlje po poti razvoja, preko nekaj začasnih izkušenj na intenzivu (sabikalpa samadhi – izkušnja Resnice, omejena s časom), potem bo morda na mestu drugačen način življenja. Sicer se bo tak način življenja začel pojavljati slej ko prej, če ste dovolj vztrajni; če ste že večkrat izkusili Absolut, potem imate že kar dobršno mero vedenja in to vas avtomatično navaja, da živite bolj resnično, pristno. Namesto pustega govorjenja, branja knjig in razmišljanja, lahko zaživite v skladu z Resnico. V Sanskritu se temu reče Dharma življenje v skladu z Resnico. Čeprav ni nič narobe z odločitvijo, da se posameznik zadovolji s tistimi nekaj subjektivnimi koristmi, ki jih prinese sama neposredna izkušnja, je vendar veliko bolje, da zavest o Resnici še poglablja. Brez tega bo zavest o Resnici, Absolutu počasi zgubila žar in naposled bo ostal le še bled spomin nanjo.
Vsakdanje življenju je enkratna in hkrati edina priložnost, da se zaživi v skladu z Resnico. Pri tem so odnosi z drugimi lahko ključnega pomena. Resnica, ki jo morda nekateri iščejo in hočejo ni različna od drugih posameznikov. Drugi v svojem bistvu in Resnica je eno in isto. Zapirati se pred drugimi in svetom, v katerem živimo je ena od morebitnih napak, ki jo lahko naredi večina posameznikov po izkušnji na intenzivu ali pa po samadhiju, do katerega pridejo s pomočjo katerekoli druge tehnike. Resnica, Absolut, Bog (če verjamete vanj), izkustvo samadhija JE ENO IN ISTO s tem kar DRUGI v Resnici SO. Trenutek izpolnjenosti ob izkušnji Resnice in to, kar drugi v resnici so, je ENO IN ISTO.
Zato je morda brez resnične vrednosti še naprej bežati od prevzemanja odgovornosti v svojem življenju, se predajati mislim o odpovedovanju želja in nasedati idejam o superiornosti nad drugimi. To so nekatere pasti, v katere se lahko posameznik ujame, ko po izkušnji znova zaživi v vsakdanjosti.
Posameznik je torej postavljen pred dejstvo, da transformira svoje življenje tako, da zaživi Dharmično. Kaj to pomeni? To najprej pomeni, da ve kdo in kaj on je, po možnosti pa tudi kaj je drugi. Ta korak je pomemben. Še bistvenejša pa je voljnost in odprtost, ki posamezniku pomaga zaživeti bolj srečno in izpolnjeno v njegovem okolju.
Kaj pomaga vedenje o Absolutu, če posameznik ni zadovoljen in srečen v svojem življenju? Hmm. Morda ne prav dosti? S tem se je sicer težko soočati, ampak tako pač vendarle morda je.
Morda se veliko ljudi se poda na pot duhovnosti prav zaradi razočaranja nad življenjem, ki ga živijo. In nato na intenzivu dobijo še en izgovor, da se jim ni treba ubadati z vsakdanjostjo oz. s problemi, ki jih imajo. In ta izgovor je zelo prepričljive narave; je Absolut sam. Vendar je Absolut le navidezno ločen od vsakdanjosti. Vsi tisti, ki so na intenzivu ali pa kako drugače prišli do neposredne izkušnje Resnice, do samadhija, vsi, ki so sebe in druge prepoznali kot Resnico, prav vsi lahko, če hočejo, naredijo morda še en korak naprej. Poznati Resnico in še vedno bežati pred svojimi željami, problemi, pred resničnimi odnosi z drugimi oz. pred vsakdanjim življenjem, pomeni vse prej kot živeti Resnično življenje.
Biti duhoven, resničen, v stiku s sabo oz. z Bogom, pomeni biti srečen, izpolnjen in zadovoljen v svojem vsakdanjem življenju. Ni namreč nobene razlike med tem, kar mi v bistvu smo in med tem, kar vidimo pred sabo. Bog je reka in izvor istočasno. Če posameznik pozna Resnico in se na kakršenkoli način ukvarja z delom na sebi in še vedno ni srečen sam s sabo oz. s svojim življenjem, lahko brez bojazni sprejme dejstvo, da ga nekje morda le hudo lomi. To morda ni duhovnost. To je lahko tudi beg, ki vodi v neprizemljenost. Samadhi je dokončna poroka z življenjem, kot pravijo Zen Mojstri.
Transformacija svojih občutkov in misli (kar v bistvu sestavljajo naš vsakdanjik) tako, da so v skladu z Resnico, je projekt, ki lahko traja celo življenje. Ali pa tudi ne, odvisno od odprtosti posameznika. Pri tem lahko posamezniku zelo pomagajo učenja, ki so jih podali človeštvu veliki učitelji in ustanovitelji religij. Vendar ne na ta način, da se posameznik slepo predaja nekim regulativnim principom, ki so navedeni recimo v Bhagavadgiti ali v drugih svetih spisih. Ne. Zunaj pobrana učenja so lahko samo vodila do višjega razumevanja, ne morejo pa postati trajna in resnična nadomestila za lastne izkušnje. Edina in prava pot za kogarkoli je morda le tista, ki izvira iz srca. Zato si je dobro sem ter tja vzeti čas in iskreno (tudi po izkušnji Absoluta!) pogledati vase:
Ali sem srečen?
Ali živim svoje življenje?
Sem zadovoljen s tem kar imam?
Ali imam kak problem, od katerega bežim?
Se imam za razsvetljeno?
Večina ljudi je namreč prepričana, da duhovnost oz. “biti osvobojen” pomeni nekaj, kar nima nobene skupne točke s tem svetom. Vendar to je le predpostavka, ki morda vendarle ne drži. Bog je lahko vse. Lahko je tudi vsakdanje življenje.
Kaj še zajema Dharmično življenje? Lahko pogledamo krščanskih Deset zapovedi ali pa prva dva koraka Yoge, Yama in Niyama. To so navodila kako živeti v skladu z Resnico. Tako spontano živi posameznik, ki je zares svoje zavedanje Boga oz. Resnice, manifestiral v tem svetu. Zato si lahko mirne duše damo še nekaj časa za prizemljevanje izkušnje samadhija v naše življenje. Kdo je povsem zadovoljen sam s sabo? Kdo se nikoli ne zlaže? Kdo je popolnoma nenasilen (tudi miselno)? Kdo se lahko po volji v trenutku distancira od čutov in zaplove v samadhi? Kdo popolnoma nesebično pomaga drugim? Za večina ljudi so to morda le ideali. Namesto, da razmišljamo o prekinitvi kroga rojstev in umiranj, je bolje da pogledamo vase in svoje življenje.
Ali lahko uživam brez občutkov krivde?
Ali se lahko svobodno in brez zamer in obtoževanja pogovarjam npr. s starši?
Ali sem sposobna dosegati svoje cilje oz. izpolnjevati želje?
Ali sem zadovoljen z svojim družinskim življenjem?
Veliko težje je namreč živeti tu in zdaj, kakor pa sanjariti o vnebovzetju ali o energijah in čakrah.
Ko spoznate dokončno Resnico in ste jo sposobni prezentirati kjerkoli in kadarkoli, ste že na pol poti. Če izberete, da greste še naprej proti izpolnjenemu življenju v vsakdanjosti, ste na pravi poti k osvoboditvi. Pri tem vam želim veliko uspeha..