POGOSTA VPRAŠANJA O INTENZIVU RAZSVETLJENJA (IR)
odgovarja Edmond C.

V: Kaj je Intenziv razsvetljenja?
Intenziv razsvetljenja (i. r.) je originalno tridnevna delavnica, katere edini namen je doseči oz. izkusiti Absolutno resnico. Format i. r. udeležencem/kam omogoča, da se za tri dni popolnoma posvetijo iskanju temeljne resnice obstoja, prave in absolutne narave, in seveda tudi izkustvu tega stanja.
Vabim vas tudi, da preberete članek ‘Zgodba o Intenzivu Razsvetljenja’, tukaj >>

V: Kdo se lahko udeleži I. R.?
Vsakdo, ki si iskreno želi doseči stanje enosti in se je pripravljen za tri dni posvetiti intenzivnemu delu na sebi.
Zaradi intenzivnosti dela pa bi udeležbo odsvetovali duševnim in hujšim srčnim bolnikom ter osebam, ki imajo trenutno v vsakdanjem življenju hujše težave. V takih primerih je morda psihoterapija boljša izbira.
Oglejte si tudi Pogoje za udeležbo na IR >>

V: Kakšni so pogoji za udeležbo na intenzivu?
Glavni pogoj za udeležbo na intenzivu je resnična in avtentična želja po izkustvu temeljne resnice o tem kdo in kaj smo (oziroma, za nekatere to pomeni tudi ali Bog obstaja ali ne). Drugače povedano, za udeležbo naj se vsak odločiti sam na podlagi hrepenenja po Resnici.
Oglejte si tudi Pogoje za udeležbo na IR >>

V: Ali je za udeležbo potrebno kakšno predznanje?
Ne, za udeležbo ni potrebno nikakršno predznanje. Naša prava identiteta, absolutna narava že obstaja in je neodvisna od relativnih faktorjev, kot je predznanje ali znanje. Pristop oz. tehnika, ki se izvaja na intenzivu pa je tudi zelo preprosta in se jo je moč naučiti v nekaj minutah.
Vse, kar potrebujete za izkustvo Absolutne resnice je, brez dvoma, že od rojstva v vas samih.

V: Kakšne so vaše izkušnje z intenzivi?
Poznam kar precej tehnik osebnostnega in duhovnega razvoja oz. napredka. Za doseganje Absolutne zavesti v relativno kratkem času, boljše oz. učinkovitejše tehnike od I.R. še nisem srečal.
S pomočjo tehnike I.R. in upoštevanjem formata intenziva se lahko posameznik prebije skozi napačne identifikacije povprečno v dnevu in pol. Sam. Brez Mojstrov, čudežev, Aštar komande, angelov, I chinga, astrologije, učiteljev, modrecev, svetih spisov itd…
Celoten format Intenziva razsvetljenja in na deset tisoče ljudi po vsem svetu, ki so izkusili stanje enosti, je več kot tehten dokaz, da Absolutna resnica obstaja in da smo ljudje sami dovolj sposobni, da jo izkusimo. Brez predznanja, ne glede na vero, spol, narodnost, zakonski ali socialni status, stanje tekočega računa ali obvladovanje zapletenih filozofskih oz. ezoteričnih naukov.
Absolutna Resnica je in format intenziva razsvetljena omogoča izkustvo tega stanja zavesti. Take so moje izkušnje.

V: Kakšno tehniko se izvaja na Intenzivu?
IR je format, ki omogoča izredno hitro napredovanje skozi poti in stranpoti naše zavesti do dokončne in Absolutne resnice. In tehnika Intenziva razsvetljenja je bistveni sestavni del tega formata. Torej, na naših Intenzivih se izvaja izključno tehnika Intenziva Razsvetljenja. Podana bo na seminarju.

V: Lahko podrobno opišete tehniko intenziva razsvetljenja?
Podroben opis tehnike bo podan na intenzivu. Bistveni sestavni deli te preproste tehnike pa so kontemplacija (poglabljanja vase) s pomočjo koanov »Kdo sem jaz?«, »Kaj sem jaz?« in »Kaj je drugi?« ipd…, komunikacije (praznjenje zavesti s pomočjo izražanja) ter pristen in realen stik med dvema posameznika (delo v diadah).

V: Kaj je to diada?
Diada je format, ki omogoča varno izražanje in enostavno vzpostavitev razumevanja med dvema poljubnima posameznikoma. Posameznika si sedita nasproti in se gledata v oči. Najprej eden od njiju izvaja tehniko (če govorimo o intenzivu), se torej poglablja vase in izraža vsebino zavesti, drugi pa ga zbrano, brez vrednotenja, posluša in po svojih najboljših močeh razume. Čez nekaj časa (5 min, na intenzivu) vlogi zamenjata.

Format diade se lahko učinkovito uporablja tudi izven intenziva, za razne terapije, recimo. Ali pa enostavno za vzpostavljanje globljega, ali pa vsaj boljšega razumevanja v odnosih med prijatelji, starši in otroki ali zakonci.

Meni osebno je format diade izjemno pomagal. Pred uporabo takega načina komuniciranja z drugimi posamezniki, nisem imel pojma kaj resnično izražanje, poslušanje in razumevanje je.

V: Kaj je pomembnejše pri izvajanju tehnike i.r., kontemplacija ali komunikacija?
Oboje je pomembno. Brez resničnega poglabljanja vase je izražanje na Intenzivu podobno vsakodnevnemu brezciljnemu klepetanju. Brez resničnega izražanja vsebine zavesti pa je poglabljanje vase podobno zenovski meditaciji s pomočjo koana, sicer učinkovito a dolgotrajno.
Izpostavil bi še, da je pri komunikaciji pomembno to, da sami sprejmemo vsebino zavesti, neodvisno od sprejemanja na strani partnerja v diadi.

V: Slišala sem, da se na intenzivu uporabljajo Zen meditacije. Zanima me, kakšne?
Pravzaprav se na intenzivu ne uporabljajo Zen meditacije.
V Rinzai Zenu se uporabljajo t.i. koani (paradoksalna vprašanja, ki jih meditant poskuša rešiti in tako preseči um, recimo »Kakšen je zvok ene dlani« ali »Kam piha veter v brezvetrju«) s pomočjo katerih so Zen mojstri usmerjali svoje učence k preseganju uma. Temeljni koan Rinzai Zena je »Kdo sem jaz?«.
Tvorec IR, Charles Berner, je v tehniko vključit prav ta koan. Vendar ni ostal le pri tem. V tradiciji Zena so meditanti izvajali svoje meditacije sami, obrnjeni v zidove. Berner je ta način meditacije nadgradil in posameznike postavil v dvojice. Tako se na intenzivu le delno izvaja Zen meditacija (delo s pomočjo koanov). Posamezniki se tako poleg poglabljanja vase prebija skozi vsebino uma tudi s pomočjo pristnega stika z drugimi udeleženci in izražanja.
Ta dodani element, pristni stik med dvema posameznikoma in izražanje, dramatično poveča učinkovitost meditacije in omogoča posamezniku izkušnjo Absolutne resnice (samadhi, satori itd…) v zelo kratkem času.

V: Ali je izvajanje tehnike Intenziva razsvetljenja lahko nevarno?
Tehnika je zelo preprosta, samokorektivna in primerna tako za individualno meditacijo kot tudi za delo v skupinah.
Rad bi pa na tem mestu izpostavil dejstvo, da ta tehnika še zdaleč NI primerna za vsakogar in izvajanje izven formata IR-ja odsvetujem.
Oglejte si tudi Pogoje za udeležbo na IR >>

V: Lahko opišete delo na vprašanjih »Kdo sem jaz«, »Kaj sem jaz« in »Kaj je drugi«?
Vsi trije koani so le smernice, ki ob izvajanju tehnike usmerjajo pozornost proti določenemu cilju: naši resnični identiteti in kvaliteti ter kvaliteti drugih.
In dejansko se tudi same izkušnje oseb, ki delajo na teh treh koanih, razlikujejo. Delo na lastni kvaliteti (Kaj sem jaz?) je najenostavnejše. Ta, neosebna temeljna kvaliteta, ki je nam vsem skupna, je prvi nivo Absolutne resnice (izmed treh), ki jih človek lahko realizira. Koan »Kdo sem jaz?« pa vodi posameznika do izkušnje absolutne identitete.
Vse to seveda sovpada z učenji velikih učiteljev sveta, ki pravijo, da posameznik najprej realizira neoseben, kvalitativni vidik Absolutne resnice (isti, neosebni vidik realizira oz. spozna tudi posameznik, ki dela na koanu »Kaj je drugi?« ), nato osebni vidik (»Kdo sem jaz?«) in na koncu vidik, ki je daleč onstran prvih dveh.

V: Kaj je pri izvajanju tehnike i.r. najbolj pomembno?
Trud, odprtost, trud, odprtost in trud in odprtost. V tem vrstnem redu.

V: Na intenzivih sem bil že večkrat. Nedvomno je to dobra tehnika, dober format za doseganje izkušnje enosti. Vendar me pa še vedno moti naporen urnik: vstajanje zgodaj zjutraj, delo do 22. ure… Je vse to res potrebno?
Ne.
Človekov um je nadvse podoben mali opici, ki skače iz enega drevesa na drugega. No, na Intenzivu se ta mala opička spravi pod kontrolo z usmeritvijo v delo na sebi. Pravzaprav so vsi trije dnevi popolnoma in optimalno porabljeni edino za eno stvar – doseganje Absolutnega stanja zavesti.
Druga stran kovanca pa je, da je samo stanje enosti popolnoma neodvisno od našega početja z relativnimi telesi. In ker je lahko že samo brskanje oz. poglabljanje vase in izražanje vsebine (pod)zavesti dovolj stresno, tudi ne vidim nobenega tehtnega razloga zakaj bi bilo treba vstajati ob 4ih zjutraj (kar je bila praksa na prvih Intenzivih po svetu). Zato sem v originalnemu urniku naredil več sprememb in dal poudarek na daljšemu počitku, daljših premorih, dihalnim vajam itd…
Hmm. Zanimivo je, kako so se na tak urnik odzvali stari intenzivci (tisti, ki so vstajali tudi ob 4ih ). Na Intenzivu, ki sem ga vodil, je izkušena udeleženka pripomnila, da sploh nima občutka, da bi bila na Intenzivu. Iz pogovora sem razbral, da je pod vtisom, da se je treba za doseganje samadhija mučiti, zgodaj vstajati in početi še druge težke stvari in predvsem slediti rigidnim pravilom in strogemu urniku. No, sam se s tem nikakor ne strinjam.
Ne vem, morda sem rojen pod srečno zvezdo, ampak izkušnje samadhija so se mi velikokrat zgodile (navidez) povsem slučajno in popolnoma neodvisno od trenutnih okoliščin (v avtu, med gledanjem televizije, za računalnikom, v lahkotni meditaciji ipd…). Že več let pa lahko vstopim v stanje Enosti kjer koli in kadar koli.
Vse te izkušnje Absolutne zavesti izven intenziva so (med drugim) seveda botrovale tudi spremembam mojega dojemanja samega formata intenziva. Zame Resnica že je, sedaj tukaj. Je res potrebno vstajanje pred sončnim vzhodom, minimalne količine hrane in trda roka za doseganje nečesa, kar se dogaja že samo po sebi? Menim, da ne. Sploh pa se večina ljudi na strogost in ostrino ne odziva preveč dobro. Zato sam uvajam v urnik Intenziva razsvetljenja take spremembe, ki blažijo stres, utrujenost ob napornem delu, denimo elemente nenasilne komunikacije, obilo empatije, dopuščanja obilo svobode in prostora udeležencem itd…
Sledenje Urniiku IR-ja pa je seveda vseeno bistvenega pomena in od tega ne odstopamo na naših Intenzivih.

V: Kaj je to samadhi, razsvetljenje?
Izraz v Sanskritu pomeni »Eno (sam-) z Absolutno resnico (-adhi)«. Samadhi je stanje zavesti, v katerem se posameznik zaveda temeljne resnice o svoji resnični identiteti – enosti z Absolutom, Bogom (če hočete religiozni termin) direktno, oz. brez posrednikov (čutil, misli).
Sama izkušnja tega stanja zavesti popolnoma presega naša tri relativna telesa (fizično, čustveno in miselno). Ko posameznik izkusi to stanje zavesti, mu postane popolnoma jasno kaj oz. kdo on v resnici je. Ni več dvomov ali vprašanj. Prav vsak lahko izkusi to stanje zavesti, v to ni nobenega dvoma.
Zavedanje te temeljne resnice je naša prava narava. To je naš pravi dom, izvir resnične sreče in zadovoljstva. Je preprosto to, kar v resnici je, je bilo in vedno bo.
Popolna izpolnitev, čista radost, sreča, ki meji že na bolečino – te besede so le suhoparen poskus opisa izkušnje enosti. V luči te izkušnje vse ostalo popolnoma zbledi.
Obstaja več vrst samadhija. Razlikujejo po intenzivnosti in po globini zavedanja Resnice:

– LAYA SAMADHI: to je stanje, v katerem je stanje Enosti prisotno v latentni (laya) oz. potencialni obliki. To stanje je dosegljivo vsakomur, tudi med gibanjem (Tai Chi, ples itd…) in zajema globoko sproščenost ter transu podobnemu stanju globoke meditacije. To stanje spremlja radost, globok mir in dobro počutje. Je značilno za alpha in tudi theta stanja možganskih valov.

– SAVIKALPA SAMADHI: to je stanje popolne enosti z Absolutno resnico, ki pa je časovno omejeno (savi kalpa – časovno omejen). Traja lahko le nekaj sekund, minut ur. Bistvena lastnost tega stanja zavesti je, da je seme uma (ahankara, lažni ego) še vedno prisoten in je med samadhijem le trenutno presežen ter po prenehanju tega stanja spet zaživi v svoji polni moči. Zato se temu stanju reče tudi »Bija samadhi« – stanje enosti z zametki uma. Za doseganje tega stanja je potreben trud.
To stanje zavesti se lahko doživi na intenzivu razsvetljenja.

– NIRBIKALPA SAMADHI: to je stanje zavesti, ki je popolnoma transcedentalno trem relativnim stanjem zavesti (sanjanje, spanec brez sanj in budno stanje). V temu stanju zavesti je posameznik za relativni svet mrtev. Dihanje se vstavi, bitje srca prav tako, um je mrtev (ahankara, lažni ego je enkrat za vselej uničen; nirbi kalpa – časovno neomejen), čustveno in fizično telo je preseženo. Posameznik pa je v popolni in trajni enosti z Absolutno resnico, Bogom. Razen svoje istovetnosti z Izvorom, se ničesar drugega ne zaveda. Za zunanji, relativni svet izgleda, kot da je mrtev. To stanje lahko traja le nekaj minut (gledano iz našega, relativnega vidika), ur, dni ali pa za vedno. To je osvoboditev od ujetosti v tri minljive svetove. Tudi za doseganje tega stanja je potreben trud.
To stanje s tehniko IR, po mojem mnenju, ni dosegljivo.

– SAHAJA NIRVIKALPA SAMADHI: ko in če se posameznik vrne iz stanja brez dihanja (nirvikalpa samadhi), se to stanje zavesti imenuje spontano in neprestano zavedanje svoje najgloblje istovetnosti z Izvorom, Absolutno resnico (sahaja nirvikalpa samadhi). Ahankara oz. lažni ego je zgodovina. Na zunaj posameznik v temu stanju zavesti deluje kot vsak drug človek, a vseeno obstaja bistvena razlika: neprestano in popolnoma spontano se zaveda svoje globoke povezanosti in istovetnosti z Vseobsegajočo in Absolutni resnico in istočasno vseh treh relativnih teles in treh relativnih stanj zavesti. Ker je njegova zavest eno z Absolutno zavestjo, se lahko (če tako izbere) zaveda vsega, kar je.
V tem stanju ni potreben nikakršen napor, da se posameznik zave svoje povezanosti z Njim/Njo.
Menim, da ni potrebno poudariti, da s tehniko IR ni mogoče doseči tega stanja.

Ramana Maharshi je bival v temu stanju. Anandamayi Ma tudi.

Onstran teh nivojev neosebne Absolutne resnice obstaja še mnogo nivojev duhovnega, absolutnega zavedanja v okviru duhovne Lepote, Ljubezni. Pot v ta stanja vodi Vaidhi Bhakti ter Raganuga Bhakti Yoga.

Onstran vsega naštetega pa seveda obstaja realnost, ki je sama po sebi daleč onstran vseh identifikacij, relativnih (osebnijh) ali absolutnih (duhovnihj). To je nedualna realnost, Mahamudra.

V: Na intenzivu še nisem bil, sem pa že velikokrat slišal zanj. Vzhodnjaška filozofija mi je dobro poznana, zadnja leta pa se izpopolnjujem z branjem knjig Alice A. Bailey. Obe miselne šole se dopolnjujeta. Budizem recimo pravi, da je nenasilje zelo pomembno in da je nirvano mogoče doseči le po poti srca, usmiljenosti in služenja drugih. Tibetanski mojster, ki je skozi Alice A. Bailey napisal vrsto knjig, pravi, da je potrebno opustiti svoje egoistične želje in se podati na pot služenja človeštva. Le tako je mogoče napredovati po poti iniciacije. Zanima me, če so vam ta učenja poznana in ali so vam pomagala pri izkušnjah na Intenzivu. Hvala.
Hvala vam za te misli in za vprašanje. Da, omenjena učenja poznam.
No, na intenzivu pa mi vse to pridobljeno znanje o Budizmu (in še o marsičem drugem) ni kaj prida pomagalo. Hmm. Ne bi rad kakorkoli vrednotil tistih, ki veliko svojega časa preživijo v nabiranju intelektualnega razumevanja takih in drugačnih filozofskih sistemov, ampak dejansko obstaja velika razlika med izkustvenim in intelektualnim znanjem.
Sam rad uporabim to analogijo: vsi vemo, kakšnega okusa je pizza, vsakdo jo je že jedel. Bi lahko kdo med nami pizzo tako dobro opisal, da bi oseba, ki jo še ni poskusila, točno vedela, kakšnega okusa pizza je? Ne. To ni mogoče. Enostavno, besede ne morejo opisati stvari tako dobro oz. podati toliko podatkov, kot to lahko stori izkušnja (pizze, v tem primeru).
Isto je z filozofskimi in drugimi intelektualnimi opisi raznih (absolutnih) stanj zavesti in izkušnjami teh istih stanj zavesti. Obstaja kvalitativna razlika. Eno je sklepati in razumeti (to so funkcije uma) določeno stanje zavesti, drugo pa imeti izkušnje tega stanja zavesti (kar daleč presega um).
Zanimivo je, kaj se dogaja ob izvajanju tehnike IR. Še tako prefinjene intelektualne razlage bivanja na splošno in predvsem absolutnih stanj zavesti (nirvana, samadhi…) počasi, a vztrajno izgubijo svoj pomen. Udeleženec/ka pa se vse bolj živo zaveda SVOJE lastne notranjosti in pride tudi do LASTNIH in intimnih izkušenj o stvareh, ki jih je prej le intelektualno razumel/a ali pa o njih ni imela pojma (to v bistvu niti ni toliko pomembno).
Pravzaprav to ne velja le za intelektualno razumevanje bivanja s pomočjo filozofije ali ezoterike, isto se dogaja tudi ljudem, ki jim ni mar za duhovnost. Večina ljudi ne živi iz sebe, iz svojih lastnih in pristnih izkušenj, ampak se zadovoljijo s koncepti, ki so jih pobrali od zunaj, od staršev, v šoli, na faksu, od sodelavcev, iz raznih medijev in iz knjig. Pokopani so pod tonami in tonami tujih, nepreverjenih in v naprej in na slepo sprejetih konceptov, ki potem tvorijo njihovo osebnost in pogojujejo njihovo doživljanje in s tem življenje.
No, tehnika IR omogoča posamezniku, da se s svojim lastnim naporom prebije skozi to kopico vtisov v umu do SVOJIH LASTNIH IZKUŠENJ. Lastno izkustveno znanje je nekaj najbolj dragocenega in je edini pravi izvir sreče in svobode, po mojem mnenju. Intelektualno znanje je potrebno obnavljati, izkustvenega ne. Intelektualno znanje je podvrženo dvomom, prave in globoke absolutne izkušnje nikoli.
Osebno menim, da bi bil svet za bivanje precej boljši in prijaznejši, če bi se ljudem dalo potruditi za lastno izkustveno znanje. Ampak kaj, ko je lažje ždeti v varni lupini intelekta, saj tako se ni potrebno izpostavljati in zares prevzeti odgovornost zase in svoje življenje.
Intelektualno znanje na splošno sicer ima določeno vrednost, na Intenzivu pa je lahko prej v breme kot v pomoč.
Ljudje smo na različnih stopnjah zavesti in vprašanje je le, kaj si zares želite, še več intelektualnega znanja ali neposrednih duhovnih izkušenj.

V: V knjigah (Integralna yoga, Autobiografija nekega yogija…) sem že večkrat brala o stanjih zavesti, ki presegajo naše normalno stanje. Verjamem, da ta stanja obstajajo, ne verjamem pa, da jih je možno izkusiti v treh dneh.
Hvala za te misli. Vas razumem, ja. Pravzaprav je v treh dneh dejansko nemogoče priti do izkušnje enosti. Kar tako, kjerkoli. Vendar Intenziv ni mesto, kjer se počnejo različne stvari (kar velja za vsakdanje življenje in za večino tečajev in delavnic, katerih cilj ni doseganje absolutnega stanja zavesti). Na intenzivu se počne izključno ena sama samcata stvar: intenzivno vrtanje vase in iskanje svoje absolutne narave. Verjetno se boste strinjala z mano glede naslednje trditve: več energije in pozornosti kot človek usmeri k enemu cilju, bliže temu cilju je.
Na Intenzivu je prav vse, ampak res prav vse (urnik, format seminarja, napotki osebja intenziva, meditativno sprehodi…) organizirano tako, da se udeleženec/ka lahko popolnoma odklopi od zunanjih dejavnikov (skrb za hrano, spanje, ogrevanje prostora, partnerja, otrok, vzgoje, službe, financam…) in posveti le delu na sebi. Že samo s tem se možnost izkustva Resnice dramatično poveča.
Potem je tu še tehnika Intenziva razsvetljenja, ki temelji na zelo učinkoviti Zen meditaciji, s tem, da je njena učinkovitost s kombinacijo pristnega stika z drugimi ljudmi in izražanja drastično povečana. Na Intenzivu se posameznik s svojimi napačnim identifikacijam nikoli ne sooča sam. Vedno ima na voljo nekoga, ki ga bo poslušal in mu tako pomagal pri premagovanju ovir na poti do razsvetljenja. Ta tehnika je po besedah tvorca i. r. C. Bernerja, do 50x učinkovitejša od podobnih tehnik. Sam se z njim strinjam.
V veliko pomoč so tudi izkušeni udeleženci/ke, ki pridejo do samadhija prav kmalu. S svojim žarom in živo prezentacijo svoje temeljne narave ogromno pomagajo tistim, ki še niso izkusili stanja enosti.
No, če upoštevamo naštete dejavnike, možnost izkustva Resnice prav gotovo ne izgleda več tako daleč.

Po drugi strani pa je tudi res, da večina ljudi na prvem intenzivu ne doživi stanja enosti. Čeprav je format intenziva res izjemen, je na koncu koncev vse odvisno od vsakega posameznika, od njegove odprtosti in poguma, fokusa in fluidnosti. Poznam ljudi, ki so za plitko izkušnjo enosti potrebovali več kot pet intenzivov. Videl sem pa tudi že fanta, ki je na prvem intenzivu imel tako globoko izkušnjo samadhija, da je malo manjkalo, da nismo pred njim vsi popadali na kolena in ga prosili za podporo in blagoslov (OK, malce karikiram, no 🙂 ).
Vse je odvisno od posameznika in njegove odprtosti.

V: Če je Absolutna resnica res absolutna, zakaj potem govorite o izkušnji na intenzivu kot o nečim relativnem: sem bil razsvetljen, sem bila eno z Njim, Ljubezen in jaz sva bila eno itd…? Jaz mislim, da je razsvetljenje samo eno – tisto dokončno, katero človeka ponese naravnost k Bogu.
Popolnoma se strinjam z vami. Končno razsvetljenje je samo eno in zgodi se lahko samo enkrat. Ko je to stanje doseženo, ostane za vedno. To je (Sahaja) Nirvikalpa samadhi, stanje popolne in pravilne osvoboditve (ali pa drugi aspekti duhovnih realnosti, Prema Bhakti, Anuttara Samyak Sambodhi).
Vendar pa obstajajo tudi drugi vidiki samadhija. Sveti spisi navajajo več nivojev samadhija in zgoraj omenjeno stanje popolne osvoboditve je zadnje, deveto stanje. Vsa ostala izkustva istovetnosti posameznika z Bogom, Resnico niso dokončna, a vseeno pristna in resnična. Dokler človek ne izkusi »stanja brez diha« se bo svoje istovetnosti z Bogom spominjal z besedami: »Doživel sem enost«, »Bil sem v stanju enosti z Bogom« itd…
Te izkušnje niso relativne, oseba je dejansko izkusila stanje enosti, vendar ji njen lažni ego, ahamkara,  ne dopusti, da bi bila trajno v stanju zavedanja svoje najgloblje povezanosti z Bogom. Ko pa je lažni ego – ahamkara (bistvo kavzalnega oz karmičnega telesa) presežen (ob izkušnji Nirvikalpa samadhija), posameznik stalno in neprestano biva v zavesti svoje istovetnosti z Bogom, spontano in brez napora. Takrat posameznik ne opisuje svojih izkušenj samadhija s pomočjo spomina, ker ni potrebno, saj on JE v stanju enosti, neprestano.

V: Kaj se dogaja med izvajanjem tehnike intenziva razsvetljenja?
Povedano v enem stavku: postopno odpiranje in deidentifikacija od vtisov v umu. Glede na to, da mi že smo to, kar smo oz. da Absolutna resnica že obstaja (kar je popolnoma logično, sicer to ne bi bila Absolutna resnica, a ne), je priprava »terena« v bistvu vse, kar moramo narediti. Različne tehnike imajo pač različne učinke na pripravo terena – naše zavesti.
Tehnika IR je mentalno orientirana tehnika in je kot taka usmerjana na čiščenje mentala. S poglabljanjem vase, v smeri njegove/njene resnične identitete (Kdo sem jaz?), udeleženec/ka usmerja svojo energijo in pozornost k vse globljemu zavedanju in doživljanju sebe. Ker se ljudje večinoma nočemo preveč ukvarjati s svojimi nerazrešenimi in negativnimi (ali pozitivnimi) vtisi v naši podzavesti, je seveda lahko tako početje precej naporno.
Na tem mestu pride do izraza odprtost in izražanje. Ob izvajanju tehnike Intenziva razsvetljenja pride na dan večina vtisov (in spremljajočih čustev), s katerimi se nočemo soočati. Bolj, ko je udeleženec odprt, lažje se prebija skozi te stare in nepredelane posredne izkušnje – vse dokler ne stoji popolnoma gol pred vrati, na katerih piše Absolutna resnica (povedano v prispodobi).

V: Zakaj traja intenziv tri dni? En dan ni dovolj?
Daleč od tega, da bi sam bil konzervativen ali pa trdno zakoreninjen tradicionalist. Vseeno pa sledim originalnemu načinu poteka intenziva, kot ga je zastavil in potem tudi obdržal njegov tvorec.
Tri dni je zaokrožen interval, ki je posamezniku (glede na njegove psihične lastnosti) blizu. En tak interval je tudi 45 min. Naši psihologi so že pred desetletji ugotovili, da je ta interval najbolj primeren za učenje v šolah. Na vzhodu so to dejstvo poznali že tisoče let prej. Prave dišeče palčke oz. kadila gorijo natanko 45 minut, ta interval je namreč najbolj primeren za intenzivno meditacijo. Po 45 min začne koncentracija naravno padati.
No, tri dni je še en izmed takih naravnih intervalov, po poteku katerih se človekova energija in pozornost naravno umiri.
Še en razlog za uporabo tridnevnega ciklusa pa je preprosto upoštevanje odprtosti in sposobnosti poglabljanja vase in izražanja povprečnega Zemljana. Dvomim, da obstaja veliko število ljudi, ki lahko v enemu samem dnevu dosežejo stanje enosti in potem s pomočjo izražanja izkušnjo tudi dodobra vnesejo v svoje vsakdanje stanje zavesti. Večina ljudi enostavno potrebuje več časa. In tridnevni intenziv jim ga tudi nudi.
Osebno menim, da je en dan izvajanja originalne tehnike IR za večino ljudi premalo.

V: Denimo, da na Intenzivu doživim stanje enosti. Kaj potem? Kakšne koristi prinaša izkušnja enosti?
Koristi, ki jih prinese samadhi lahko razdelimo na dva dela, tiste neizogibne, popolnoma spontane ter tiste, ki jih lahko posameznik razvije v še večje koristi.
Po izkušnji enosti se percepcija sveta, v katerem je posameznik živel, postavi na glavo. Vse, v kar je prej posameznik verjel, mislil da ve, razumel in upal, je preseženo in postavljeno na trdne temelje direktne percepcije njegove resnične identitete/kvalitete. Sedaj on enostavno VE, ni več dvoma v to kaj oz. kdo on v resnici je. Njegove odločitve so lažje in tudi soočanje s posledicami teh odločitev je lažje, enostavno zato, ker se sedaj On odloča in sooča iz Sebe, ne pa iz nekega koncepta v umu, ki ga je prebral v knjigah. Dejansko je posamezniku po izkušnji Absolutne narave lažje živeti.
Če primerjam svoje življenje pred prvo izkušnjo Absolutne resnice in življenje sedaj, najbolj bode v oči prav razlika v kvaliteti bivanja. Kakor, da sem prej spal, obdan s tonami posrednih izkušenj (dobljenih v vzgoji, šolah, tečajih, knjigah itd…) o tem kdo in kaj jaz sem, pasivno sodelujoč v zgodbi svojega življenja, (navidezno) varen in srečen v svoji nevednosti in nivnosti. Samadhi je vse to korenito spremenil. Sedaj se enostavno ne morem več (tudi, če bi hotel) slepiti in igrati raznih igric, ki sem jih prej igral zlahka. Sploh pa, zakaj naj bi uporabljal posredna orodja (koncepte v umu), če lahko živim direktno iz sebe, iz svoje globoke, tranje in Absolutne narave?
Po izkustvu samadhija (ni nujno, da se to zgodi ravno na intenzivu) se v življenju vsakega posameznika manifestira močna in vseprisotna stalnica, globoka opora in trdno jedro – zavest o svoji resnični in neminljivi identiteti. Kaj pa posameznik naredi po tem, pa je odvisno le on njega samega.
Potencialne koristi. Opažam, da se velika večina ljudi zadovolji z zgoraj omenjenimi subjektivnimi koristmi, ki jih prinaša zavedanje njihove prave narave. V svoj metafizični žep popokajo večjo sproščenost, gotovost in pristnost bivanja in sčasoma pozabijo na svojo Absolutno dediščino oz. Božansko naravo. Zakaj pa ne? Vsakdo ima svobodno voljo.
Nekateri pa gredo še globlje. Sama izkušnja samadhija je prav gotovo najbolj izpolnjujoča izkušnja v življenju posameznika, a je vseeno le trenutna (Savikalpa samadhi). Možno je seveda iti še naprej.
Vendar rahla zainteresiranost ali močna radovednost kmalu ni več dovolj. Hmm. Pravzaprav se pravo duhovno potovanje na tej točki šele začne. Ko se posameznikov um s pomočjo več izkušenj enosti dodobra razsvetlji, lahko posameznik jasno vidi, da dejansko obstaja kvalitativna razlika med srečnim življenjem v vsakdanjosti (dober posel, izpolnjujoč partnerski odnos, srečni potomci, čisti odnosti s starši itd…) in duhovnim življenjem. Da se razumemo, s tem ne mislim življenja v odrekanju ali kaj podobnega.
Dejansko je življenje, ki temelji na zavedanju temeljne resnice obstoja (zavedanje Boga, če hočete) in je usmerjeno k vse bolj jasni, temelitejši in trajnejši percepciji Absolutne resnice, bolj izpolnjujoče kot pa življenje, ki sicer temelji na zavedanju naše prave narave, a je usmerjeno k relativnim ciljem. Seveda, tak pristop zahteva od posameznika jasen namen in noge, ki so trdno na tleh. Brez slednjega je lahko vse skupaj le farsa.
No, denimo da je Janezek izkusil veliko stanj “Savikalpa samadhi” (trenutno stanje enosti) in si želi iti še naprej. Brez dvoma bo moral ta novopečeni aspirant popolnoma spremeniti svoje dojemanje in vrednotenje sebe in sveta v katerem živi (kar večini ljudem ni potrebno narediti, saj so “samo radovedni” ali pa bi se enostavno radi še nekaj časa igrali…) Vso svojo energijo in pozornost bo moral usmeriti k doseganju svojega cilja. To seveda ne pomeni izolacijo od ljudi, službe ali družbe. Sploh ne. Pomeni le, da bo njegov relativni obstoj v svetu (z vsem, kar spada zraven) postavljen na stranski tir. Zdravo življenje, veliko meditacije, pristni odnosi in vsestranska neodvisnost so le del življenja našega posameznika, ki cilja na “Nirvikalpa samadhi” (vrata v trajno zavedanje Absolutne resnice). V življenje takega posameznika bo slej ko prej vstopil tudi eden izmed duhovnih učiteljev (popolnoma in pravilno osvobojeni učitelj, da se razumemo), ki mu bo pomagal doseči cilj. Brez tega pravzaprav stanja “Nirvikalpa samadhi” enostavno ni mogoče doseči.
To je to.

V: Imam več vprašanj. (1) Kako lahko trdno vem, da sem izkusil enost? (2) Ali se lahko zgodi stik z enostjo tudi izven intenziva? (3) Kakšna je vloga mojstra oz. tistega, ki vodi intenziv?
(1) Kot prvo, edini zanesljivi pokazatelj o tem, si ti. Nihče drug ne more zagotovo vedeti, ali si ti v stanju enosti ali ne oz. ali si bil v tem stanju ali ne. In kar se tiče izkušnje stanja enosti, o tem enostavno ne more biti dvoma. To stanje popolnoma presega naše vsakdanje stanje zavesti, tako da izkušnja samadhija nikoli ne pušča dvoma.
Obstajajo sicer več ali manj posredni pokazatelji, ali je posameznik izkusil stanje enosti, vendar se na le-te ni moč popolnoma zanesti.
(2) Prav gotovo. Format intenziva je le popolnoma varno okolje in posebej primeren za spoznanje in izražanje stanja enosti, to pa je tudi vse. Če posameznik usmeri svojo energijo in pozornost na iskanje in doživljanje stanja enosti tudi v svojem vsakdanjem življenju, se mu pač to slej ko prej obrestuje. Resnica je, Bog je. Pravzaprav je vse skupaj zelo preprosto: Absolutna resnica, Bog, je prisotnost, katero si delimo in kar v resnici smo. Le z našo zmedenostjo si iz trenutka v trenutek onemogočamo zavedanje tega absolutnega dejstva. Intenziv je kot večpasovna hitra cesta preseganja te zmedenosti. Zmedenost oz. naše istovetenje z napačnimi predstavami v umu pa lahko presežemo tudi po čisto navadni, gozdni poti (v vsakdanjem življenju).
(3) Tvorec IR, Charles Berner, je bil (po mojem mnenju), kljub svoji genialnosti, malce nagnjen k poudarjanju moči oz. vzvišene vloge tistega, ki vodi Intenziv. Sam je sebi nadel ime »Mojster Intenziva razsvetljenja« , kar so potem povzeli tudi vsi ostali, ki so vodili/vodijo Intenzive. Nadalje, prve vodje IR-ja v takratni Jugoslaviji so ubrali podobno pot: udeleženmci so se jim morali klanjati, prostiti za pogovor, jih nagovarjati z ‘Mojster’, in podobne neumnosti.
Ker je vloga vodje Intenziva lahko očitno napačno razumljena, se mi zdi prav, da (bodoči) udeleženci razumejo, da vodja Intenziva ni nikakršen veliki mojster/ica (no, vsaj jaz nisem) in da v končni fazi ni od njega/nje odvisno, ali udeleženec/ka doživi stanje enosti ali ne. Niti ni on/a tisti/a, ki udeležencem/kam potrdi izkušnjo, mu/ji dovoli da začne delati na drugem vprašanju ali kaj podobnega. Vsak je sam svoje merilo za dojemanje sebe, na katerikoli ravni zavedanja, relativni ali absolutni.
Res je, vodja/voditeljica Intenziva mora do potankosti obvladati tehniko Intenziva in imeti čim več globokih izkušenj samadhija, vendar to ne pomeni, da je nekaj posebnega. Zato meni nalepka »mojster« nikakor ni všeč.
No, vloga vodje Intenziva je, da udeležence nauči izvajati tehniko IR, jim stoji ob strani pri izvajanju le-te in jih neprestano usmerja k iskanju globlje resničnosti o tem kdo ali kaj oni (ali drugi) so.

V: Na intenzivu sem bila že večkrat. Rada bi poskusila doživetje Intenziva tudi kot asistentka. Kaj predlagate?
Zame osebno je vloga asistanta na Intenzivu daleč najtežja. Asistent/ka je vedno med dvema ognjema, ni udeleženec/ka, niti vodja intenziva. Neprestano se mora prilagajati trenutnemu stanju skupine in razpoloženju vodje. To je lahko zelo, zelo zahtevno in naporno.
Kaj predlagam? Nič. Če želite pomagati udeležencem/kam na njihovi poti k razsvetljenju v vlogi asistentke, je to to.

V: Glede prehrane na Intenzivu. Kakšno hrano dobijo udeleženci, koliko obrokov na dan? Ali se na intenzivu lahko postim?
Na intenzivu je prehrana vegetarijanska oz. lakto – vegetarijanska in/ali veganska. Udeleženci/ke dobijo dnevno pet obrokov, od tega tri glavne in tople (zajtrk, kosilo in večerja) in dva hladna (dve malici). Topel čaj in pitna voda pa je na voljo čez cel dan. Hrana je kakovostna in polnovredna.
Postenje na Intenzivu odsvetujem. Sam sicer s postom nimam izkušenj, na splošno pa velja, da je dobro da na Intenzivu udeleženci/ke zaužijejo vsaj malo hrane (dva obroka na dan, recimo). Delo na intenzivu je že samo po sebi precej naporno (za tiste, ki niso ravno pretirano odprti), tako da je dobro, da vsaj fizično telo (npr. lakota ) ne dela prevelikih preglavic.
Oglejte si tudi Pogoje za udeležbo na IR >>

V: Zakaj je ob prijavi potrebno nakazati prijavnino?
To sicer z delom na iskanju Resnice nima direktne veze, ampak je bolj organizacijske narave. Intenziv je sestavljen tako, da se udeležencem/kam ni potrebno ubadati prav z ničemer drugim, razen z delom na sebi. Za vse je poskrbljeno, tudi za prehrano. Za, recimo 18+ člansko posadko Intenziva, je potrebno kupiti kar precej hrane. Predčasna nakazila so namenjena prav tem izdatkom.

Imate dodatno vprašanje?
Kontakti >>

Oglejte si tudi Pogoje za udeležbo na IR >>